Omemba: Radko Polič

»Pesimizem je pri Pavloviću zdrava sila, ki spodbuja premislek in soočenje s preteklostjo in sedanjostjo ter odklanja občutek ugodja, ki ga zmorejo ohranjati tisti, ki nosijo plašnice.«

»Pavlović v svojem delu kritično obravnava birokratizacijo ideologije in politični totalitarizem, v več filmih pa odločno naslavlja tudi mitologizacijo partizanstva.«

»Njegov avtorski izraz zaznamujeta realistično-naturalistična estetika in modernistična pripovedna struktura.«

»Andrej Šprah v publikaciji raziskuje nekatere plati in okoliščine Pavlovićevega 'slovenskega' filmskega ustvarjanja.«

»Prepletanje grozljivega užitka in peklenskih muk«

»Težko garanje«

»Pustil značilen pečat v slovenskem gledališču«

»Nesporni prvak med prvaki«

»Naš Rac je poznal vse skrivnosti gledališke umetnosti in še kaj več. Imel je nekaj posebnega. Nekaj, česar se ne da naučiti in kar imajo le redki na svetu – božanski navdih.«

»Rac je bil igralec, ki je puščal pečat na soigralcu.«

»Bil je nekaj posebnega, igralec velikan.«

»Gazil, gladil in gnetel je ogromno različnih duš.«

»Rac je zapletena duša, na videz poln protislovij.«

»Vse je laž. Nobenega tunela ni, ko umiraš. Edino, česar se spominjam vsakič, ko sem umiral, je to, da sem pomislil: No, mati, grem jaz …«

»Raca, torej, moraš imeti rad«

»Delati z Racem je bil privilegij«

»Nadarjenost obsega le od 10 do 15 odstotkov ustvarjanja vloge, vse drugo je 'težko garanje'.«

»Teater je tako kompleksen, hujši kot svet sam.«

»Rac stopa na oder kot povsem razgaljen in neskončno ranljiv človek, izročen usodi, da se poigra z njim. Bori se z njo, trpi in propada. Nikoli ne popušča, njegov boj je strasten, brezkompromisen, izziva gledalčevo sočutje.«

»Po eni strani je Rac zelo dramski, po drugi pa je blazno duhovit.«

»A bo kaj?«

»Važno je, kaj je ostalo v nas, in ne to, kar visi na steni.«

»Preko Tomaža spoznavamo Metko ali preko Metke Tomaža.«

»Igralci poskušamo s svojimi občutki in čustvi prezentirati pesmi.«

»Ampak sanjaš počasi, ker slišiš pesem.«

»Če bi začel na tem koncu razstave, pridemo v temo, če pa tu končamo, pa pomenijo vrata vstop v svetlobo, v rojstvo, nov dan in novo življenje.«

»Specifično je ista beseda kot kolosalno. / Najboljše, da zamižiš, da ne pride v oči.«

»Verjel je v to, kar delam, pravzaprav še bolj kot jaz, ki sem vedno polna dvomov.«

»Meni se je zdelo premalo erotike. Preveč sta bila fina, glede na to, kaj se jima je zgodilo, kje sta, ker vesta, kje tičita, da ne bosta šla ne naprej in ne nazaj, in se mi zdi, da bi bil (Vinko Möderndorfer, op. n.) lahko bolj ekspliciten.«

»Vinko Moderndorfer je tukaj pisal zelo v rokavicah.«